Današnje bogoslužje nam predstavlja zadnje stavke misijonarskega govora, s katerim Jezus poučuje dvanajstere v trenutku, ko jih prvič pošilja v misijone po vaseh Galileje in Judeje. V tem govoru poudari dva bistvena vidika za življenje učenca – misijonarja: prvi je ta, da je njegova vez z Jezusom močnejša kakor katera koli druga vez; drugi pa je, da misijonar ne prinaša sebe, temveč Jezusa in po njem ljubezen nebeškega Očeta. Ta dva vidika sta povezana, saj bolj ko je Jezus središče tako srca kot življenja učenca, toliko bolj je ta učenec »prozoren« za to navzočnost. »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden ...« pravi Jezus. Kdor se pusti pritegniti v to vez ljubezni in življenja z Gospodom Jezusom, postane njegov predstavnik, njegov »veleposlanik«, in sicer predvsem z načinom, kakšen je in kako živi. In sicer do take mere, da jim Jezus sam, ko pošilja svoje učence v misijone, reče: »Kdor sprejme vas, mene sprejme; in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal« (Mt 10,40). Potrebno je namreč, da ljudje zaznajo, da je za tega učenca Jezus resnično »Gospod«, je resnično središče življenja ter vse v življenju. Ni pomembno, če ima, kakor vsaka človeška oseba, svoje meje, tudi svoje napake, da le ima ponižnost priznati jih in da nima razdvojenega srca. »Kristjan sem, Jezusov učenec sem, a imam razdvojeno srce« … Tako ne gre. Dvojnost ni krščanska. Devica Marija je osebno okušala, kaj pomeni ljubiti Jezusa in odtrgati se od sebe same ter dati nov pomen družinskim vezem, izhajajoč iz vere vanj. Naj nam s svojo materinsko priprošnjo pomaga, da bi bili svobodni in veseli misijonarji evangelija.
Po: papež Frančišek