Preskoči na vsebino

nalagam novice...

 

Izprazniti samega sebe, kot je po pisanju Svetega pisma to delal Jezus, pomeni biti navzoč in ne zahtevati, da to posebej priznajo in potrdijo; pomeni dajati in ne zahtevati v odgovor enake darežljivosti; pomeni nastopati vabljivo in ne grozeče, zdravo zaskrbljeno in ne zajedljivo ali nasilno; pomeni biti ranljiv in nemočen, nezaščiten pred bolečino, da te bodo obravnavali kot nekaj samoumevnega ali da te bodo zavrgli; pomeni živeti v veliki potrpežljivosti, ki ne zahteva, da Bog ali kdo drug poseže v dogajanje, če se ne odvija po naših željah; pomeni pustiti Bogu, da je Bog, in drugim, da so drugi, in da jih ne poskušamo podrediti svojim željam ali svojemu ritmu. To nikakor ni lahka naloga in zato ni čudno, da že dva tisoč let pojemo hvalnice Jezusu, ki mu je to uspelo in ki tudi nas vabi k temu delu.

Kako govoriti o Bogu v kulturi, ki je patološko raztresena, zmedena, ki ne zaupa verskemu načinu govorjenja niti cerkvenim ustanovam, pa kljub temu ima svojo moralno energijo in kreposti? Potrebujemo teologijo Boga in podobo Kristusa, ki nam lahko pokaže pravo pot in upanje, ko si prizadevamo, da bi bili misijonarji na najtežjem terenu, kar jih je danes, v naši lastni kulturi z njenimi vrojenimi krepostmi in z njeno vrojeno brezbrižnostjo do Boga in do Cerkve.

Vir: https://datoteke.rkc.si: br. Ron Rolheiser